06.12.2008 ------ Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove - pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika. Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. Miklavž ni mit, je svetnik in škof ki je živel in hodil po zemlji, kateremu se ne zapirajo nobena vrata. Škof kljub temu, da nam niso ohranjena zanesljiva poročila o tem in so nam ohranjena le po legendi; svetnik, ki je v vsej zahodni in vzhodni Cerkvi od II. stoletja dalje v časteh kot velik priprošnjik in čudodelnik, svetnik, ki prihaja iz teme zimske noči v svetlobo preprostih kmečkih izb in v razkošne sobe mestnih hiš in spet izgine v temi noči. Tako se je pojavil tudi v zgodovini. Njegovo ime se za kratek čas posveti v četrtem stoletju in spet ugasne, ne da bi ga učeni spisi omenjali. V vojnah in barbarskih vpadih so propadale listine, izročilo pa je ohranjala živa pripoved legende, tako tudi o svetemu Nikolaju, našem Miklavžu. O miklavževanju na Slovenskem imamo precej zgodnja poročila. Prvo je iz leta 1839, kjer je pisec opisoval, kaj je Miklavž prinesel pridnim otrokom: jabolka, orehe, smokve in sladkarije, nasprotoval pa je Miklavževim spremljevalcem parkeljnom, češ da s svojim norenjem in grdim izgledom preveč prestrašijo pridne otroke. Danes je Miklavževih obhodov na Slovenskem malo, večinoma so se nehali že pred drugo svetovno vojno. MIKLAVŽ - NAJBOLJ PRILJUBLJEN SVETNIK
06.12.2008 ------ Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove - pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika. Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. Miklavž ni mit, je svetnik in škof ki je živel in hodil po zemlji, kateremu se ne zapirajo nobena vrata. Škof kljub temu, da nam niso ohranjena zanesljiva poročila o tem in so nam ohranjena le po legendi; svetnik, ki je v vsej zahodni in vzhodni Cerkvi od II. stoletja dalje v časteh kot velik priprošnjik in čudodelnik, svetnik, ki prihaja iz teme zimske noči v svetlobo preprostih kmečkih izb in v razkošne sobe mestnih hiš in spet izgine v temi noči. Tako se je pojavil tudi v zgodovini. Njegovo ime se za kratek čas posveti v četrtem stoletju in spet ugasne, ne da bi ga učeni spisi omenjali. V vojnah in barbarskih vpadih so propadale listine, izročilo pa je ohranjala živa pripoved legende, tako tudi o svetemu Nikolaju, našem Miklavžu. O miklavževanju na Slovenskem imamo precej zgodnja poročila. Prvo je iz leta 1839, kjer je pisec opisoval, kaj je Miklavž prinesel pridnim otrokom: jabolka, orehe, smokve in sladkarije, nasprotoval pa je Miklavževim spremljevalcem parkeljnom, češ da s svojim norenjem in grdim izgledom preveč prestrašijo pridne otroke. Danes je Miklavževih obhodov na Slovenskem malo, večinoma so se nehali že pred drugo svetovno vojno. 
